Od Krnskega do Bohinjskega jezera

Po dveh tednih, ko sem bil tako zaradi slabega vremena, kot tudi zaradi študija samo trikrat v gorah, pa še to bolj počasi, sem želel ugodno vremensko napoved za petek in soboto do konca izkoristiti. V petek sem tako šel s prijateljem na Grintovec bolj pohodniško, a vseeno super v soboto pa sem izkoristil prevoz staršev, ki so se odločili iti na izlet na Krnsko jezero, da odtečem nekaj v tistem meni manj znanem koncu Julijskih Alp.

Po “brainstormingu” in risanju več različnih poti, sem se na koncu odločil iti na Krn iz Drežnice, se spustiti do Krnskega jezera, tam v koči pojesti kosilo in se potem na vzhod čez Bogatinsko sedlo odpraviti na Komno, od koder se bi nato mimo slapa Savice spustil do Bohinjskega jezera Ta pot bi znesla malo čez 30 km in skoraj 3000 m višincev, kar je kar zalogaj, a mi čas tisti dan ni bil ovira.

No, na koncu se je plan malo spremenil, saj so se starši odločili iti ob kasnejši uri, pa tudi sam sem bil malce utrujen od vzpona na Grintovec prejšnji dan. Tako sem spustil tisti načrtovan vzpon na Krn in se s starši zapeljal do Lepene, od kjer bi nato prišel po najkrajši poti do Krnskega jezera, od tam naprej pa bi plan ostal isti kot prej čez Bogatinsko sedlo v Bohinj. To je skrajšalo načrtovano pot na končnih 23 km in 1300 m višincev. Ker sem vedel, da lahko tako pot pretečem v maksimalno 4 urah, sem zato naciljal avtobus Bohinj Ukanc – Ljubljana ob 16:40, da bi se potem ob 19:00 dobil še s prijatelji v Ljubljani.

Opremim se kot ponavadi, ko grem na tak gorski tek oblečen v kratke hlače in majico s supergami za gorski tek z zavezano pohodniško jopico okoli pasu; v tekaški nahrbtnik vržem še pohodniške palice in nekaj za preobleč v Ljubljani, 1,5 l vode v mehu za in 0,5 l cedevite v mehkem bidonu za hidracijo in 1 Snickers in 1 Twix za nekaj hitre ter 1 Nutellin sendvič za malo počasnejše energije. Razen zajtrka sem imel drugače namen jesti v planinskem domu pri Krnskih jezerih, tako da bi lahko hrane vzel še manj.

Že med dolgo vožnjo (malo več kot dve uri od doma) se je videlo, da me čaka dokaj lepo vreme. Na nebu je bilo videti nekaj oblačkov, a nič nevarnega za dež ali nevihte, temveč le kot nek lepotni dodatek nebu in vrhovom, ki bi me na poti obdajali. Pot od Nove Gorice in naprej do Lepene (izhodišča za pohod) mimo Tolmina, Bovca in Kobarida je res lepa, glavne atrakcije pa seveda turkizna Soča in gore vse naokoli. Če kdo nima ideje, bi se turistične bone dalo tam prav dobro izkoristiti.

Po prihodu na konec doline Lepene malo pred 12:30, si hitro oprtam nahrbtnik na rame in zaženem v hrib. Pozdravim starša, ki sta še nekaj obotavljala v gostilni pri avtomobilu (kot, da je že konec pohoda) in štartam aktivnost na moji športni uri. Čeprav bi bilo kar koristno, si na uro tokrat nisem uspel naložiti načrtovane GPS sledi, sem pa imel vseeno zemljevid s potjo na telefonu, tako da me to, da bi se izgubil, ni skrbelo. Pot do Krnskega jezera je bila presenetljivo lepa, saj je bila relativno široka in ne preveč strma, po njej pa se je dalo kar lepo teči, čeprav si rabil malo paziti na majhne kamne po poti. Glede na vročino v dolini je bilo super, da je bila pot povečini tudi senčna.

Prvi, senčen del poti na Krnsko jezero
Pot se zravna

Na poti do koče sem prehitel veliko ljudi, kar nekaj se jih je zaradi pozne ure (za pohode) že vračalo v dolino, med njimi pa je bilo tudi veliko tujcev. Enim se je zaradi moje hitre hoje/teka v klanec zdelo, da sem tukaj že domač in so me vprašali koliko še je do vrha, čeprav sem bil prvič, pa se jim uspel nekako simulirati poznavanje poti zaradi predhodnega pregledovanja zemljevidov in trenutne nadmorske višine, ki mi jo je sporočala urca. V malo manj kot eni uri sem prišel od izhodišča v Lepeni (na 700 m nadmorske višine) do zgornje postaje tovorne žičnice (na okoli 1400 m). Od tam naprej pa se pot zravna in celo malo spusti, tako da sem se lepo raztekel po direktni poti do Krnskega jezera (namesto mimo koče). Ob 13:30 sem bil tako že pri jezeru.

Malo pred Krnskim jezerom; Levo gre pot proti Komni

Moram reči, da tako kot večina teh začetnih delov gorskih vzponov, tudi prvi del poti na Krnsko jezero ni pretirano zanimiv. Vsekakor pa se, ko prideš na “relativno ravnino”, odpre prekrasen gorski svet vse do jezera, od tam naprej pa ta gorski značaj do serpentin pri spustu v Bohinj ne popusti. Pri jezeru sem tako naredil polurno pavzo, poslikal okolico, pojedel sendvič in Snickers in malo počival na plaži ter na razgledni skali ob jezeru. Ker pa sem vedel, da bo treba ujeti avtobus sem se malo pred drugo uro že odpravil po poti nazaj proti domu pri Krnskemu jezeru. Nisem bil ravno lačen, tako da sem razmišljal če bi pojedel kakšen štrudelj ali štruklje, a sem potem tudi to idejo opustil in se odločil vzeti samo eno Fanto, da dobim malo energije za nadaljevanje in prišparam cedevito v bidonu za kasneje. Ker je bilo pri domu kar nekaj ljudi, sem približno 10 minut čakal v vrsti za pijačo, kot boste videli na koncu, pa je bilo ravno teh nekaj minut ključnih.

Krnsko jezero s Krnom v ozadju

Hitro sem spil Fanto in se odpravil nazaj proti jezeru, malo prej pa sem potem na razpotju zavil levo, kjer gre pot za Dom na Komni. Takoj se je poznalo, da ne hodim več po popularnih planinskih poteh, saj sem srečal samo par ljudi v prve pol urce vzpona, potem pa naslednjih 10 kilometrov nikogar. Za primerjavo na poti do Krnskega jezera ni bilo minute, kjer ne bi šel mimo kakšne družine ali druge skupine pohodnikov. Primerljivo z manjšim številom ljudi se je tudi pot začela počasi izgubljati v ozko stezico, ki je na trenutke izgledala neločljiva od okolice.

Po tej stezici sem kmalu prišel do kar dobro ohranjenih kamnitih ostankov italijanske mejne vojašnice, ki so jo zgradili malo pred 2. svetovno vojno, ko je tukaj potekala tudi Rapalska meja vzpostavljena po 1. svetovni vojni. Pogled nanjo je bil zanimiv, obenem pa tudi malo srhljiv, saj je še toliko ohranjena, da skozi okna še vidiš osenčene prostore.

Ostanki vojašnice Cesare Battisti

Med mojim opazovanjem zgodovinskih ostankov, pa se je pot kateri naj bi sledil nekako izgubila. Malo pred vojašnico sem šel namesto levo po označeni poti kar naravnost po bolj direktni poti na Bogatinsko sedlo, ki sem si jo zarisal v aplikacijo z zemljevidi pohodniških poti na telefonu. No, kar sem začel bom pač dokončal, sem si mislil. Čeprav se realnost ni skladala z virtualnostjo, sem vedel v katero smer moram iti, pokrajina pa je bila zadosti gola in nič prepadna, tako da ni bilo problema preprosto iti, kjer sem želel. Tako sem od vojašnice po vseh štirih zagrizel v hrib, naslednje pol ure pa sem “malo dol, malo več gor” vijugal med zaplatami ruševja (edina ovira tu) in se počasi približeval Bogatinskemu sedlu. Vmes sem naletel tudi na strelske jarke in ostale ostanke 1. svetovne vojne, saj je bila tukaj okoli tudi lokacija znane Soške fronte.

Železni nosilci bodeče žice

Ob 15:20 sem tako prilezel na Bogatinsko sedlo, kar pomeni, da sem imel samo še uro in dvajset, da ujamem avtobus. Nisem namreč pričakoval, da bom nekaj časa izgubil pri tem delu “poti”, kjer sem iskal kje naj sploh grem. No, od tam naprej pa je bila pot lepo označena in počasi spuščajoča do Doma na Komni, tako da sem vedel, da lahko pospešim. Vseeno pa je bilo do Ukanca pri Bohinjskem jezeru še 13 kilometrov, spustiti pa se je bilo treba okoli 1200 m nadmorske višine. Po ravni in asfaltirani cesti se lahko tako razdaljo preteče z rekreativno “jogging” hitrostjo, tukaj pa je bilo to precej drugače. Treba se je namreč tudi spustiti, večinoma lepa, čeprav ozka pot pa je posejana tudi z malo večjimi kamni, tako da je treba paziti korak, če nočeš zvitega gležnja.

Po dvajsetih minutah teka navzdol sem pri Koči pod Bogatinom spet zagledal nekaj ljudi, bolj ko sem se približeval Bohinju, pa sem jih prehitel še toliko več. Malo naprej od te koče je potem tudi Dom na Komni, ki pa ga nisem videl, saj sem zaradi primanjkovanja časa tekel po krajši poti levo od njega. Takoj zatem se je začela tudi pot po nešteto serpentinah, ki se tako v sencah gozda spušča 1000 m v dolino.

Čeprav sem si mislil, da mi bodo nekje vmes moči v nogah popustile, sem hiter tempo držal do doline. Vmes sem kar nekajkrat pomislil, če gre tako hitro in brez kakšne bolečine samo zaradi adrenalina in da bom zdaj zdaj pri kakšnem majhnem skoku začutil bolečino v kolenu. Kljub temu do tega ni prišlo, čeprav se imel kot zmeraj pri takih spustih nekaj “skoraj zvinov” gležnja, ki pa si ga do zdaj še nikoli nisem res zvil.

Toliko nižje, toliko bolj sem slišal tudi šumenje slapa Savica, tako da sem ob 16:30 prispel do Koče pri Savici, kjer sem odšvigal mimo nešteto turistov in parkiranih avtomobilov naprej proti Ukancu pri jezeru, ki je bil oddaljen še nekje 3 kilometre. Takrat sem že vedel, da mi pač ne bo uspelo ujeti avtobusa ob 16:40, sem pa vseeno želel priti do cilja čim hitreje. Mogoče, sem si mislil, bi po nekem srečnem naključju avtobus tam še malo čakal.

Bohinjsko jezero

Žal moja želja ni bila uslišana, saj avtobusa ob 16:46 tam ni bilo več. Po drugi strani pa ni bilo slabo počasi sem se premaknil na obalo jezera in zleknil pod neko drevo, kjer sem pojedel še tisti Twix in lepo v miru ob poslušanju glasbe na slušalkah in kvakanja bohinjskih rac počakal na naslednji avtobus ob 18:40. Moja končna ugotovitev je bila še boljše je, da avtobusa nisem ujel, saj je Bohinj res lep.

NASVETI ZA POT: Pot je med planinskimi potmi v celoti razvrščena kot lahka planinska pot, kar pomeni, da se celo pot samo hodi, nikjer pa niso potrebne roke. Če tečete/hitro hodite boste potrebovali nekje 3 do 4 ure, da jo prehodite v celoti od Lepene do Bohinjskega jezera. Z navadno hitrostjo pa bi potrebovali za to pot 6 do 8 ur. Za povprečnega pohodnika bi bil to torej tak lep celodnevni izlet, čeprav ne morem zanikati, da neke dobre avtobusne povezave do izhodišča v Lepeni žal ni, tako da se je v tem pogledu treba znajti drugače. Vsekakor pa je nasprotno v Bohinju, kjer zadnji avtobus v Ljubljano odide ob 19:40. Po mojem mnenju bi morala biti pot še posebej zanimiva za gorske tekače, saj je ena izmed redkih tras, kjer lahko po pristno gorskem svetu narediš okoli 15 km brez pretirano veliko višincev.

GALERIJA

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja