POD KORONSKIM ALI SVOBODNIM SONCEM?: Država je tu, da nam služi, ne vlada

Pravijo, da so se med to pandemijo vsi libertarci poskrili. Pravijo, da naj bi to kazalo na neresnost njihovih prepričanj, ki so čisto preveč idealistična in ne držijo vode v krizah kot je pandemija. Ta namreč pokaže, da nismo družba posameznikov, ki naj se brigajo le zase, temveč povezana enota, katere vsak člen s svojimi dejanji vpliva na druge. Ideologija, ki na prvo mesto postavlja svobodo posameznika v taki realnosti ne deluje in je zato celo bolje, da so se njeni predstavniki skrili. Tako so pisali že v prvih tednih pandemije v časopisu New York Times. In res, libertartnih idej o reševanju epidemije slišimo bolj malo – je to dobro? Ne, ideje svobode so sedaj še bolj pomembne kot prej.

Razdeljenost tistega dela javnosti glede strogosti ukrepov in resnične nevarnosti korone je v veliki meri politična. Večina ljudi ni izpeljala svojega mnenja o celotni situaciji iz nekih vrednot in principov, temveč so bolj ko ne te prilagodili politiki njihove izbrane politične strani. Dober pokazatelj političnosti razdeljenosti o koroni je to, da so pri nas desni za stroge ukrepe, medtem ko so levi proti. Obratno pa je v ZDA, kjer so desni koronaskeptiki in levi zagovorniki strožjih ukrepov. Čisto lahko si predstavljam, da bi v primeru vlade Marjana Šarca, tudi če bi uvajali iste ukrepe, desna stran igrala zagovornike več svobode in osebne avtonomije.

Vseeno pa tudi tisti na levi, ki zagovarjajo več svobode v boju proti virusu ne izhajajo iz principa svobode. Eno je, da so kot opozicija nujno proti vsem, drugo pa je, da se ne strinjajo le tem, katere ukrepe imamo in ne nasprotujejo temu, da je potrebno ukrepati. Še zmeraj je pri njih država tista, ki določa naš cilj, vrednote in s tem tudi pot do tam. Tudi tistih nekaj libertarcev med desnimi se je tej splošni usmerjenosti večinoma pridružilo. Tisti, ki so ostali neomajni, žal ne dobijo več medijskega prostora, da bi svoje mnenje izrazili, ravno tako pa je potrebno za izražanje tega toliko več poguma, saj ni skoraj nobenega, ki bi v to smer razmišljal.

Sam sem rabil kar nekaj refleksije o trenutni situaciji, da sem se ponovno dokopal do teh osnovnih vrednot. Nova politična realnost te kar povleče vase in v kratkem razmišljaš in govoriš stvari, ki bi jim pred nekaj časa izrecno nasprotoval. Obstaja pa tudi strah, strah, da si označen za sociopata. Ne rečem – pomanjkanje sočutja desnim libertarcem, ki nasprotujejo socialni državi, javnem zdravstvu itd., očitajo že od nekdaj, a so vsaj imeli podporo pri ostalih somišljenikih. Sedaj tega ni, saj so vsi »fake« libertarci zapustili ladjo, tisti ostali so se pa skrili pod palubo. Kljub temu opozorilu samemu sebi, pristavljam svoj lonček nepopularnih idej.

Smo še preveč »Balkanci«, da bi lahko imeli osebno svobodo in avtonomijo?

Vsaka dobra politika se začne z opredelitvijo problema. Kdo ima pri epidemiji koronavirusa kakšen problem? Seveda, problem je relativna stvar in definicijo tega v večini prepuščam posamezniku. A v politiki je pač treba definirati neko objektivno mejo problema, če se ga želiš lotiti. Mladim in zdravim ljudjem virus problema ne povzroča (čeprav imamo nekaj raziskav, ki kažejo na možne dolgoročne posledice, tudi pri milejših potekih bolezni), problem imajo večinoma starejši ljudje in nezdravi – uporablja se pojem »rizične skupine«. Že v štartu se to, da  problem nekoga drugega ni moj problem, sliši okrutno. Nobene želje ali indiferentnosti nimam do smrti ljudi zaradi Covida-19, pa čeprav jih ne poznam. Edina razlika med mano in tistimi, ki se s prejšnjimi stavki ne strinjate je, da imam sam vseeno zadosti spoštovanja do teh ljudi, da jih obravnavam kot samostojne osebe, ki se znajo same odločati. Oni so tisti, ki imajo zadnjo besedo pri tem, kako bodo delovali v tem svetu in kakšna tveganja bodo prevzemali nase. Tudi iskreno željo po samomoru jim ne bi želel s silo preprečiti.

Na žalost pa v svetu, ne samo Sloveniji, države več ne tretirajo svojih državljanov na tak način; še huje, niti državljani si tega v večini ne želijo. Mogoče vsak zase še reče, »sem samostojna oseba«, ampak kaj, ko »obstajajo še vsi ti ostali neodgovorni, neumni, nemarni ljudje, katerim je pač treba ukazati kako naj živijo«. V današnji krizi naj bi bili to vsi ti, ki ne nosijo maske, ne držijo razdalje, prirejajo zabave, poslušajo Marka Potrča po Facebooku ipd. Veliko jih pravi, da smo na žalost še preveč »Balkanci«, da bi lahko imeli to osebno svobodo in avtonomijo.

Sam bi si ravno tako želel, da bi ljudje delovali »pametno«, torej kar jaz mislim, da je pametno – upoštevali vsa priporočila, ki nam jih dajejo strokovnjaki, da do širjenja virusa ne pride. Seveda, vsak ima svoj razlog, zakaj se tega ali onega priporočila v nekem trenutku ne drži. Karkoli ta razlog že je, odgovarjaš sam. Ne govoriti: »Okužil me je«, temveč »okužil sem se«. Razen v redkih primerih, tvoj prijatelj, sodelavec ali kdorkoli drug ni imel nobenega namena, da te okuži. Sigurno je težko (sam bi rekel, da lažje in bolj pravično kot pa splošna karantena) prenehati druženje s prijateljem, ki ne verjame v virus in se temu primerno tudi obnaša, a take težke odločitve je treba sprejemati kot avtonomen in odrasel človek, ne pa računati, da bo država-starš to odločitev sprejela namesto tebe.

Javno zdravstvo je del problema, ne rešitve

Edini legitimen razlog zakaj se iti take ukrepe in vsesplošno državno reševanje epidemije je javno zdravstvo. Tam namreč oseba A plača osebi B, da zdravi osebo C. Oseba A lahko tako kadarkoli od osebe C zahteva, da se obnaša drugače ali pa mu ne bo več plačevala zdravljenja. Ker pa je v tem primeru oseba A država (vsi državljani davkoplačevalci izraženi skozi vlado in parlament), pa ima ta poleg grožnje z umikom sredstev tudi možnost prisile, ki jo zelo rada v takih primerih tudi uporabi npr. obvezna uporaba čelade na motorju, varnostnega pasu v avtu.

V sistemu, kjer bi v večini (z malo domišljije lahko vidiš nešteto možnosti zakaj ne bi vsi, ki ne bi imeli denarja, umirali na cesti) plačevali zdravstvo preko več konkurenčnih zavarovalnic ali pa samoplačniško, bi te zavarovalnice dvignile svojo ceno, saj ne bi dohajale povpraševanja, ki ga sedaj tudi naše izjemno javno zdravstvo ne. Bilo bi tudi veliko več učinkovitega prilagajanja situacijam, brez nepotrebne birokracije in omejitev. Če bi liberalizirali še šolstvo, ki bi se tako hitreje prilagodilo potrebi po zdravstvenem kadru, bi imeli tudi tega sigurno več.

Seveda pa bi pandemija imela svoj strošek in bi ravno tako povzročila, da bi bile bolnice polne, nekatere prej, druge pozneje. Vseeno pa bi tudi tistim ljudem, ki jih pretirano ne skrbi za »stare ljudi, ki bi tako in tako kmalu umrli«, svobodni zdravstveni sistem izdal račun. Sedanje javno zdravstvo jih pa  ravno te odgovornosti rešuje. Tudi starejše, ki se sedaj na svoje lastno zdravje požvižgajo, bi v pa v tem primeru skrbela njihova denarnica. Na koncu pa, tudi če se ravnanje ljudi čisto nič ne spremeni (kar dvomim), so napak ravnali vsaj na svoj račun. Lahko jih prepričujem kako naj se vedejo, a nimam nobene pravice, da jim zapovedujem, če ne ogrožajo mene ali moje lastnine.

Ko bi se ljudje prilagodili, bi se moralo prilagoditi tudi gospodarstvo. Gostilniški obrati bi imeli manj obiska, še posebej če ne bi sami uvedli nekih ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Ravno tako bi tudi delodajalci bili pod večjim pritiskom iz strani delavcev, ki si ne bi želeli tvegati okužbe z virusom, če so cene zdravstva višje[1]Vidim na kateri liniji bi me lahko napadli. Delavci na minimalni plači bodo na slabšem, saj si ne morejo privoščiti izgube službe. Moram opozoriti, da se njihovo stanje ne bi nič kaj … Continue reading. Kakor vidite bi se lahko hitro zgodila veriga prilagoditev, če le izločimo šibki člen – javno financiranje zdravstva.

Država ima omejene, a ključne naloge

Kaj pa je torej naloga države? Nisem namreč anarhist, država ima funkcijo, še posebej to, da varuje državljane pred drugimi državljani. V primeru pandemije bi bila edina nujna vloga države testiranje in osamitev okuženih. Vedoč biti okužen in vseeno hoditi naokoli in spravljati v nevarnost okužbe tudi druge nikakor ni svoboda, ki komurkoli pripada. Vseeno pa to ni isto kot sedaj, ko si kriv, še preden si karkoli naredil. V tem trenutku smo vsi obravnavani kot krivi (okuženi) in tako vsi v karanteni, čeprav to ni res, saj je po zadnjih ocenah sedaj kužnih približno 4 % državljanov Slovenije.

Ne izključujem tudi možnosti, da država pomagam tistim v hudi stiski. Na primer tistim, ki imajo doma nekoga iz ranljive skupine, sami pa so zaposleni nekje, kjer na preventivo okužbe ne dajo dosti. Taki so pred zelo težko odločitvijo, pustiti službo ali tvegati smrt svojca. Možnosti je ogromno, lahko se npr. v času širjenja pandemije poskrbi za zasilna prebivališča nekje drugje; lahko se plača takim ljudem 80 % plače in so na čakanju doma. Ni pa država tu, da odnaša riti vsakomur, ki bo zaradi epidemije v stiski. Gostinci in hotelirji, ki se ne bodo uspeli prilagoditi novim zdravstvenim zahtevam njihovih strank in bodo zato primorani zaprti podjetja, si od države ne zaslužijo nič. Želimo si namreč, da se prilagodijo, obenem pa jih ni noben pri ničemer oškodoval. Če želijo, lahko zahtevajo odškodnino le od virusa.

V neki prihodnji krizi lahko ob takem načinu delovanja pride do prave diktature

Država torej ima pomembno vlogo, da informira (testiranje in priporočila), ščiti državljana pred državljanom (odrejanje karantenskih odločb) in pomaga tistim v res hudim stiskam. Pri ostalem pa prste stran, saj bo to oslabilo delovanje tega nujnega ali pa kot v primeru javnega zdravstva – sprožilo serijo zahtev po ostalih zakonih, ki v času večjih problemov v družbi pripeljejo do diktatorskega delovanja, kot ga imamo sedaj. Kakor pove že moj naslov – Država je tu, da nam služi, ne vlada.

Verjetno je sedaj na višku (ali pač?) epidemije pristop težko obrniti za 360 stopinj, kakor bi si sam želel. Ciljam torej bolj na prihodnost – na naslednje krize, ki bodo našo družbo slej ko prej doletele. Treba bo namreč odrasti in postati neodvisni od starševske države. Sigurno lahko to krizo še prebrodimo na dosedanji način, ampak pri vsaki naslednji bomo toliko manj sposobni samostojnega prilaganja in toliko več potrebovali pomoč teh višjih sil. A država ni neka višja sila z neomejeno zmožnostjo pomoči, tudi sama se zlomi. Ravno taki trenutki zloma pa so najbolj nevarni, saj takrat prihaja do diktatur, vojn in podobnih grozot političnega izvora. Sedaj je država v večini še mama, včasih stroga, iznenada pa lahko v večjih krizah udari trda roka strogega očeta. Zavrnimo to drugo starševstvo in se osamosvojimo, saj bomo drugače neizogibno v nekem trenutku nevede padli v pravo diktaturo, čeprav zdaj v njej še ne živimo.

Opombe

Opombe
1 Vidim na kateri liniji bi me lahko napadli. Delavci na minimalni plači bodo na slabšem, saj si ne morejo privoščiti izgube službe. Moram opozoriti, da se njihovo stanje ne bi nič kaj neenakomerno poslabšalo ravno zaradi takega pristopa k epidemiji. Delavci z nizkimi plačami in ostali v nižjem ekonomskem razredu so pri vsakem povišanju življenjskih stroškov pod večjim pritiskom kot bogatejši. Epidemija to dejstvo nič ne ojača ali spremeni in zato ne zahteva noben dodaten pristop države zaradi tega. Seveda pa bi glede na že obstoječe regulacije varnosti pri delu, nek dodaten ukrep glede varnosti pred širjenjem virusa na delovnem mestu ne bi imel nekega velikega dodatnega negativnega vpliva. Vsekakor bi bilo to veliko boljše kot to, kar imamo sedaj.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja